English: Planets generated in Photoshop, with the initials SC for StarCraft overlayed. (Photo credit: Wikipedia)
Računalniške igre so se v Južni Koreji razvile v tekmovalno disciplino in magnet za občinstvo – Oboževalci častijo dobro plačane igralce Na milijone posnemovalcev se pogreza v odvisnost
Lim Jo Hvan ne zna niti plesati niti peti, ni niti igralec niti športnik, pa tudi noben pesnik ali dedič milijardnega bogastva. Tudi izobrazbe nima, a to njegovi slavi prav nič ne škoduje.
V južnokorejskem glavnem mestu Seulu je petek zvečer. V podzemni garaži Lim izstopi iz mini avtobusa. Pripeljal ga je njegov šofer, čaka ga že tudi njegov trener – a ne sam. Ker danes ni telesnih stražarjev, se je do vhoda za imenitneže nakupovalnega centra CoEx prebilo kakih deset deklet. Nekatera žarijo, nekatera cvilijo, druga so preprosto navdušena. Lim jih skoraj ne opazi, teče naprej, še dva vogala, še več deklet. Ne da bi delil avtograme, izgine v garderobi, tam ga čakata vizažistka in menedžer, poleg tega pa še predstavniki strokovnega tiska, množica tehnikov in prizadevni pomočniki, ki skrbijo samo zanj.
In kaj je vir njegove slave? Lim Jo Hvan je poklicni igralec računalniških igric, eden najboljših, najbolj priljubljenih in prav gotovo najbogatejši »pro-gamer«, kar jih ima svet. Tolči in razbijati kot on zna le malokdo. Njegova posebna disciplina je »Starcraft«, že nekoliko stara »strateška igra v realnem času« iz Kalifornije, v kateri lahko zmaga le tisti, ki ima urne prste in premeteno taktiko.
Treba je uničevati bitja iz drugih galaksij in nikjer drugje na svetu ljudje te in drugih spletnih iger ne igrajo bolj zavzeto kot v državi visoke tehnologije Južni Koreji.
Lim se pripravlja za odhod na oder. Prej je eno uro sedel pri frizerju, da so njegovi lasje postali lepo bodičasti in da ne bo več videti kot kakšen zapečkar, kar v resnici je. Lim ve, kaj zahtevajo njegovi oboževalci. Danes jih je v studio prišlo približno 300. V prvih štirih vrstah sedijo samo dekleta. S seboj imajo maskote, Limove fotografije in seveda prenosne telefone s fotografskim aparatom. Zadaj stojijo fantje.
Potem na oder pride Lim. Ploskanje, vzkliki, vreščanje. Enajst profesionalnih moštev v Starcraftu tekmuje v različnih ligah za pokale, denar in slavo. Igralci, kot je Lim, ter sponzorji, kot sta Samsung ali ponudniki mobilne telefonije, so igranje računalniških iger že zdavnaj povzdignili na raven hitro rastočih športnih zvrsti, ki prinašajo milijone.
Zbralo se je več kot 100.000 ljudi, da bi si na velikanskih zaslonih ogledali virtualni boj med fanti. Tekma se začenja. Pravzaprav se ne dogaja nič posebnega. Golobradi fantje v uniformah kapitana Kirka z brzečimi prsti obdelujejo računalniške tipkovnice in pri tem brez vidnih čustev strmijo v računalniške zaslone.
V Evropi se mladi ne navdušijo brez pomišljanja za vsako stvar. V Južni Koreji pa igralci obvladujejo svoje oboževalce. V studiu je tako tiho, kot bi bil Gari Kasparov tik pred matom. Nenadoma na zaslonih izbruhne akcija. Komandosi uničujejo komandose. »Uuuuuuh,« se zasliši med gledalci, ko za Lima položaj postaja kritičen. »Aaaaah,« se zasliši, ko se reši iz stiske. Televizijski kameri sta usmerjeni na Lima in njegove nasprotnike. Trije televizijski kanali noč in dan ne predvajajo nič drugega kot partije profesionalcev. Množice gledalcev prižgejo televizorje, ko profesionalni komentatorji spremljajo tekme najboljših igralcev. Še en napad od zgoraj, še eden na desno in hop! spet je Lim enega od nasprotnikov zrinil na drugo mesto. Lim nasprotniku poda roko. Videti je napet. Tokrat je trajalo 35 minut, dlje kot navadno.
Enkrat na teden izide ES-Force, strokovna revija na visoko sijajnem papirju o visoki vedi računalniških iger. Vsak vzgib in premik Lima in njegovih kolegov najde prostor v njej. Zgodbe iz zasebnega življenja, poročila o pomembnih tekmovanjih, intervjuji, fotoreportaže, komentarji in novice o novih in starih igrah. Prodana naklada je 150.000 izvodov in reporter Li Džung Hun ponosno poroča: »Vsak teden sem navzoč pri najmanj 50 igrah.«
Lim je najbolj karizmatičen igralec, obdaja ga avra, tista posebna magija, ki jo lahko primerjamo z Magic Johnsonom, Peléjem ali Beckenbauerjem, pravi Li.
Oder je že zdavnaj prazen, a oboževalci še vedno vztrajajo v dvorani. Po vsej sili hočejo gledati, kako junak odhaja iz poslopja. Ta to stori tako nespektakularno, kot je prišel. Preprosto odide in se pri tem v zadregi smehlja. Njegov voznik čaka, četrt ure pozneje je Lim spet doma.
Doma? Kje neki! Vrhunski igralec nima doma. Podobno kot japonski sumoborci stanuje v vadbenem centru. Petnajst članov moštva »T1«, ki ga sponzorira največji korejski ponudnik mobilne telefonije, živi v dveh sosednjih luksuznih stanovanjih v elegantni seulski četrti. Luksuza pa notri skoraj ni opaziti. Virtualni športniki si v dvoje ali troje delijo spalnice. Vsak dan pride kuharica, a pospravljati, brisati prah in prati morajo fantje sami.
Življenje zvezdnikov je trdo in polno odrekanja. Množica deklet, ki bi jih lahko pripeljali, mora ostati zunaj. Šport zahteva železno disciplino in že kar celibatno življenje. Fantje vstanejo približno ob enajstih dopoldne. Zajtrkujejo in stečejo v dnevno sobo, Tam stoji 15 hitrih računalnikov in tam moštvo preživi svoj delovni dan. Profesionalci morajo vsaj deset, še bolje 12 ur na dan, razen nedelje, igrati Starcraft. Kdor je len, mora oditi.
Lim Jo Hvan se v dobri kondiciji obdrži z vitaminskimi tabletami, vajami za moč in s tekom po tekočem traku. Vsak delovni dan izvede več kot 300.000 gibov s prsti, 400 na minuto.
Njegovi prsti po tipkovnici drsijo tako elegantno in odločno kot prsti pianista, a trening je muka. Eden njegovih kolegov se pritožuje, da ga vedno bolijo ramena in hrbet, oči ga pečejo. Drugi pravi, da ga bolijo zapestja, ki so rdeča in zatekla. Limu pa se trening včasih zdi puščoben. Poleg tega mu zaradi predolgega sedenja raste trebuh.
Igra je tudi donosna, vsaj za vrhunskega igralca, kot je Lim. Samo lani mu je prinesla 260.000 evrov. Vsota je sestavljena iz plače, nagrad za zmage in honorarjev za reklamne nastope za ponudnika mobilne telefonije, izdelovalca čokolade in izdelovalca mikročipov. Glede na vloženi trud to ni veliko denarja, pravi Lim.
Lim pa za življenje ne porabi enega vona. Denar se kopiči na njegovem računu, kmalu si bo najel upravljavca premoženja. Trije drugi igralci v moštvu T1 zaslužijo po 80.000 evrov na leto. Večina korejskih profesionalnih igralcev pa lahko o takšnih prejemkih le sanja.
Še slabše se godi tistim, ki se jim ne posreči, da bi postali profesionalni igralci. Država je polna temačnih, zakajenih internetnih kavarn, ki jim rečejo »PC Bangs«. Tukaj s podporo najhitrejših internetnih povezav na svetu poteka dan in noč množični korejski e-šport, ki grozi, da bo državo pahnil v krizo.
Seulski psihiater Kim Hjun Su poroča, da je lani umrlo sedem mladeničev, ker jih je izčrpalo igranje računalniških iger. V svoji ordinaciji ima vsak dan opravka s tistimi, ki so jih zasvojile igre. Med njimi so šolarji, ki ne hodijo več v šolo, študenti, ki igrajo, namesto da bi študirali. Zdravljenje teh bolnikov je zelo težko.
»Za korejsko mladino so spletne igre večja grožnja kot so alkohol in mamila za mlade na zahodu,« pravi Kim. A medtem ko se korejska vlada proti mamilom bojuje z drakonskimi ukrepi, pri zasvojenosti s spletnimi igrami miži na obe očesi, ker si od domače industrije iger obeta izvozne uspehe.
Približno 17 milijonov Korejcev igra spletne igre – tretjina vsega prebivalstva. Tistega, ki noče ali ne more igrati, zrinejo na rob družbe, kot bi smrdel: »Če tega ne počneš, nimaš prijateljev,« poroča 24-letna študentka. »Sam moraš jesti in si lahko vesel, da te ne pretepejo.«
Približno 1,2 milijona Korejcev velja za zelo ogrožene, da postanejo zasvojeni. Po uradnih podatkih jih je približno 750.000 že tako zasvojenih, da ne morejo več normalno živeti. Edino, kar počnejo, je, da igrajo igrice. Šola, poklic, partnerstvo, družina in prijatelji so postranskega pomena. Čaka jih gotova brezposelnost. »To je nevarnost za vso družbo,« pravi psihiater Kim.
Vlaganje so sanje mnogih ljudi, ki želijo pomnožiti svoje prihranke, pridobiti finančno neodvisnost in izkoristiti priložnosti, ki jih ponuja svetovni …
Tehnološki napredek v avtomobilski industriji zahteva tudi nenehno prilagajanje metod tatov. Čeprav popolnoma preprečiti kraje ni mogoče, lahko učinkovita avto …
